Izdajstvo

        Proti koncu leta 1944 so bratje Tuma dobili opozorilo, da začasno prenehajo z delom, vso dokumentacijo skrijejo ali uničijo, ker je obstajal sum večjega izdajstva. In res so v decembru 1944 in januarju 1945 aretacije dosegle višek, aretiranih je bilo več sto pristašev Osvobodilne fronte. Očitno je prišlo do izdaje, ki jo je po vseh pokazateljih zakrivila Leopoldina Mekina. To hudo trditev je seveda treba utemeljiti.

        Za to izdajstvo ni bilo nikoli in nikjer zaslediti razen njenega imena še kako drugo ime. Leopoldina Mekina je bila po mnenju mnogih značajsko labilna oseba [9], 13 let – do julija 1944 – se je zdravila za žolčnimi napadi, ki so jih zdravniki v začetku imeli za epileptične [11]. Njen nadrejeni v organizaciji OF Vladimir Svetina, prekaljen predvojni komunist in okrožni sekretar KPS in OF, je bil na dovolj visokem položaju, da je zanesljivo vedel za izdajo. 29. decembra 1944 je odšel na osvobojeno ozemlje v Beli krajini, čeprav je na predvečer svojega odhoda dobil sporočilo, da na terenu ne prevzemajo nobene odgovornosti za njegov prehod [11]. Pred tem je v naglici imenoval za svojo naslednico Leopoldino Mekina. Moral ji je v zelo kratkem času predati posle in jo hkrati uvesti v organizacijo OF in vse njene sektorje, od tehnike, ki jo je poznala že prej, do obveščevalne službe in povezave z množičnimi organizacijami. Po utrjenem pravilu ilegalnega delovanja OF je bila Leopoldina Mekina odgovorna za vse delo in imela celoten pregled nad organizacijo, ki jo je vodila [7].

        27. januarja 1945 ponoči je policija vdrla v najpomembnejše skrivališče OF v Ljubljani na Gerbičevi ulici 11 in v njem aretirala Nedo Geržinič in njeno nadrejeno sodelavko Leopoldino Mekina, ki je prišla v skrivališče le pol ure pred vdorom policistov. Aretacije so v Ljubljani postale vse pogostejše, v začetku februarja 1945 so bili aretirani tudi bratje Tuma, 21. februarja 1945 je bil na upravi policije končan zapisnik o zaslišanju Leopoldine Mekina; objavljen je bil leta 1996 na 58 tiskanih straneh formata A4 [11]. Grozljivo, kakšne podrobnosti vsebuje!

        Neda Geržinič, nečakinja bratov Tuma in ilegalna sodelavka OF je prav tako želela v partizane, vendar je bil prav Vladimir Svetina tisti, ki ilegalcem ni dovolil odhoda na osvobojeno ozemlje. Značilno je Nedino pripovedovanje, ki ga je zapisala njena mama po obisku v policijskem domobranskem zaporu 2. maja 1945 [7], dva dni pred njeno prerano smrtjo: »...Vse je bilo izdano. Izdajalka pa je bila Mima (=Leopoldina Mekina), ki je bila že delj časa v službi gestapa in je vse vedela. Zato je tudi mene zadrževala v bunkerju in me ni pustila v hribe....«. To potrjuje tudi več deset avtentičnih zapisov njenih sojetnic in vsaj deset pričevanj, ki dvomijo o sposobnostih Leopoldine Mekina za tako pomembno funkcijo [7].

        Bratje Tuma so bili po samo enodnevnem zaslišanju na policiji na nekdanji Bleiweisovi, današnji Prešernovi cesti odpeljani v zapore na Poljanskem nasipu. Starejša brata Branimir in Ostoj sta konec vojne dočakala v koncentracijskem taborišču na Jezerskem. Te sreče pa nista imela mlajša Boris in Zoran; domobranska policija ju je v noči od 3. na 4. maj 1945 odpeljala na Turjak in ju v gozdu skupaj z 29 privrženci narodno osvobodilnega gibanja, brez sodbe, na pragu svobode v gozdu Veliko Smrečje ustrelila. Niti eden od bratov ni nikoli prijel za puško, njihov edini greh je bil, da so odločno postavili proti okupatorju Slovenije. 26 trupel je bilo vrženih v dve volčji jami, ki so jih pred več desetletji izkopali okoličani, da so vanje lovili volkove in medvede. V tretjem grobu, oddaljenen 2 km pa so našli še tri trupla, identificirano je bilo le eno od treh.

        Večina pobitih na Turjaku je bila mučena, vendar pa forenziki tedaj svojega dela niso opravili, kot bi ga morali [10], zato so se kmalu pojavili sumi o dejanskem številu pobitih in o njihovih imenih. Borisa je še posebej bremenilo članstvo v komisiji za ugotaljanje zločinov, Zorana povezava z organizacijo OF, Nedo pa pomembna funkcija v odporniškem gibanju OF. Leopoldina Mekina je bila prav tako odpeljana na Turjak, izdajalko je na koncu doletela enaka usoda kot izdane. Verjetno je vedela preveč.

        Talce je odpeljal iz ljubljanskih zaporov Jože Hlebec, poveljnik posebnega policijskega voda. Turjak je bil izbran, ker so se domobranci na ta način hoteli maščevati partizanom za zavzetje turjaškega gradu septembra 1943, čemer je dva dni po končani bitki sledilo streljanje zajetih belogardistov.


Od leve proti desni bratje Zoran, Ostoj, Branimir, Boris,
v zaporu, 2. april 1945

        Po več desetletjih so se pojavili glasovi, ki bi hoteli zmanjšati krivdo Leopoldine Mekina. Naj bo s tem v zvezi omenjen sestavek z 23. januarja 1986, ki so ga podpisali Mira Svetina-Vlasta, Lidija Šentjurc in Ivo Svetina [8]. To je tista Lidija Šentjurc, katere hči je med vojno čuvala družina Tuma in tisti Vladimir Svetina-Ivo, ki je v naglici predal svoje zadolžitve Leopoldini Mekina in se 29. decembra 1944 še pravočasno rešil na osvobojeno ozemlje.

        Kako je klonila pod pritiskom gestapa Leopoldina Mekina-Mimi, ni znano. Za izdajo so krivi njen labilni značaj in njeni dolgoletni žolčni oz. epileptični napadi. Velik del krivde nosi Vladimir Svetina-Ivo, ki je kot vodja odpora v Ljubljani v odločilnem trenutku sebično reševal svoje življenje in prepustil vodstvo odpora nezanesljivi osebi.

Na vrh