Ilegalno delo

       » Že prav kmalu me je in moje tri brate zjutraj na poti v podjetje prestregel mladostni prijatelj Dušan Kraigher, sin znanega slovenskega pisatelja Alojza Kraigherja. Kratko nas je vprašal, če smo pripravljeni pomagati v odporu proti novim oblastnikom. Na še krajši da, mi je kar mimogrede stisnil v roke še vlažne tiskarske matrice, ilegalni posnetek originalnega stavka, in mi naročil, da odlijemo stereotipe in ponatisnemo legitimacije, kakršne je nemški okupator razdelil v zasavskih revirjih med delavce«, je leta 1969 zapisal družbenik Ostoj Tuma [1].

        Tako so lastniki podjetja »Bratje Tuma«, štirje bratje Branimir, Ostoj, Boris in Zoran stopili na stran narodno osvobodilnega gibanja. Zgodilo se je okrog 27. aprila ali še kak dan prej. Pisalo se je leto 1941, od tistega časa je minilo več kot 70 let, zato ne bo odveč kratek poseg v zgodovino za osvežitev važnejših dogodkov.

        Alojz Kraigher in Henrik Tuma sta si kot podobno misleča, levo usmerjena intelektualca osebno poznala, čeprav je bilo med njima 19 let razlik. Med seboj so se dobro poznali tudi vsi trije sinovi Alojza Kraigherja: Dušan (1908-1943), Uroš (1909-1984) in Boris (1914-1967) ter štirje mlajši, že omenjeni sinovi Henrika Tume. Družinske fotografije to potrjujejo, saj so Kraigherjevi in Tumovi otroci skupaj letovali ob Soči. Po starosti oseb na slikah sodeč je bilo to v letih 1925 do 1930.

Henrik Tuma
Alojz Kraigher

        Komunistična partija Slovenije (KPS) je začela postavljati na noge svojo tehniko še pred začetkom druge svetovne vojne, prvi vodja je bil Tone Tomšič (1910-1942), ki pa je vodenje področja zelo kmalu, še pred razkosanjem Jugoslavije prepustil Dušanu Kraigherju. Oba sta bila pravnika, skoraj enako stara, oba prekaljena predvojna komunista. Po napadu nemških, italijanskih in mađarskih sil na cvetno nedeljo leta 1941 se je partijska tehnika preoblikovala in se preimenovala v Centralno tehniko KPS. Slovenska, še bolj pa jugoslovanska komunistična partija je bila od napada na Jugoslavijo 6. aprila pa do 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla komunistično Sovjetsko zvezo in s tem prekršila pogodbo o nenapadanju Ribbentrop – Molotov, v zadregi in rahlo zmedena, po tem datumom pa je postala močno protifašistično in protinacistično usmerjena. Slovenske politično levo usmerjene stranke in skupine so kljub temu tri tedne po okupaciji Jugoslavije ustanovili Osvobodilno fronto (OF), ki se je v začetku glede na nerazumljivo obnašanje sovjetske Kominterne (Komunistične internacionale) imenovala Protiimperialistična fronta. Centralna tehnika KPS je delovala na več področjih, od katerih je bil tisk gotovo eden najpomembnejših. Tiskani medij je bil močna moralna in psihološka podpora pristašem narodno osvobodilnega gibanja, dajal jim je vero v nov in boljši svet v času, ko je bila slovenska beseda zatirana.

        Ilegalno delo v podjetju »Bratje Tuma« je obširno in realno opisal in objavil Ostoj [1], medtem ko je Branimir združil svoje spomine le v tipkopisu [2], v nadaljevanju zato le nekaj pomembnejših dejstev. Družinsko podjetje »Bratje Tuma« je bilo dobro opremljeno s specialnimi tiskarskimi stroji in sodobno pomožno opremo, ki je omogočala, da je podjetje lahko prevzelo vsa tiskarska dela: od najbolj preprostih žigov, propagandnih letakov in brošur, od vrednotnic za Osvobodilno fronto in partizansko poveljstvo pa do ponarejanja okupatorjevih dokumentnih listin, propustnic, italijanskih in nemških legitimacij (vključno s ponaredki podpisov) ter živilskih kart. Stavek in klišeje so večinoma od zunaj prinašali kurirji, tiskarska dela in obdelava papirja pa je bila naloga tiskarne. Papir in material za tisk je bil nabavljan legalno pod tvrtko »Bratje Tuma«, strojna oprema v podjetju pa kakor nalašč za ilegalno tiskanje. Kombinacija knjigotiskarskega stroja s sodobno tehniko anilinskega tiska je policijske agente zmedla, saj so tipali predvsem po litografijah in ofsetnih tiskarnah.

        Podjetje »Bratje Tuma« je postalo v prvi polovici leta 1942 prava »državna« tiskarna OF za izdajo vrednostnih papirjev. Tako so bile natisnjene obveznice partizanskega poveljstva v dveh barvah, nadalje zelo velika serija bonov po 10.000, 5.000, 1.000 in 500, malo pozneje še bone po 100 in 50 lir [3], ki so jih somišljeniki narodno osvobodilnega gibanja prejeli v zameno za položeno posojilo v lirah.

Vrednotnica OF, tiskarna »Bratje Tuma« (Sprednja stran)

Vrednotnica OF, tiskarna »Bratje Tuma« (Zadnja stran)

        Po pisanju Ostoja so bili bratje najbolj ponosni na najtežjo in hkrati najbolj uspelo ponaredbo osebnih izkaznic v dveh odtenkih modre barve in na papirju z vodnim tiskom, pri tem je največji delež doprinesel prav Ostoj. Bratom je bilo v posebno zadoščenje, da zaradi ponarejene legitimacije ni bil odkrit niti eden ilegalec. Bratje so prevzeli zadolžitve OF, vendar je podjetje poslovalo navzven vsa leta vojne povsem normalno. Za ilegalno delo so vedeli samo oni, zanj niso vedele ne njihove žene, ne drugi, najbližji sorodniki. Popolna konspiracija je bila potrebna pred lastnimi delavci, saj so bili med njimi tudi pristaši drugačnih političnih nazorov. Bratje so si uredili priročno in dobro skrito skladišče za dnevno uporabo in drugo, večje nad vse varno skrivališče za trajno hrambo važnejših izdelkov in za arhivske izvode. To skrivališče je bilo pod podom tiskarne tako dobro prikrito, da ga policija ni nikoli odkrila, čeprav je pri iskanju razdrla vse, kar je bilo vsaj malo sumljivo. Vsa vsebina skrivališča je tako ostala nepoškodovana in jo je kmalu po koncu vojne prevzel zgodovinski muzej NOB [1].

        Z naraščanjem količine ilegalnega dela je vsak od bratov dobil svoje posebno področje, v ilegalno delo so pritegnili še starejšo sestro Anko. Brata Zoran in Ostoj sta kot tehnika prevzela tiskarske posle, Ostoj predvsem tehniko, Zoran pa dodatno povezavo z okrožnim odborom OF. Edina njegova zveza z zunanjim svetom je bila Leopoldina Mekina. Boris je bil kot pravnik imenovan za tožilca v komisiji za ugotavljanje vojnih zločincev, Branimir pa kot komercialist skrb za dobavo hrane in opreme za ilegalce in njihove otroke. Pri Anki Tuma je našla zatočišče dveletna Marjetka, roj. 1940, hči Lidije Šentjurc (1911-2000) in Sergeja Kraigherja (1914-2001), streho nad glavo pa je včasih užila tudi Leopoldina Mekina, ki je pozneje to družino izdala.

Bratje Tuma, od leve proti desni: Branimir, Ostoj, Boris Zoran

        Po zlomu Italije so bili bratje Tuma pripravljeni za odhod v partizane, čutili so, da so v Ljubljani v mišji pasti. Imeli so že pripravljene nahrbtnike, a prav Leopoldina Mekina je prinesla sporočilo, da so mobilizirani na delo v lastni tiskarni [2]. V Ljubljani je občasno delovalo šest ilegalnih tiskarn, a so vse prenehale s tiskanjem ali pa so bile izdane [4], [5], [6]. Po zlomu Italije je ostala tiskarna »Bratje Tuma« v Ljubljani prav edina. Dobila je še kopico drugih zadolžitev in disciplinirano nadaljevala delo. Tiskarna bratov Tuma je delovala od aprila 1941 do februarja 1945, torej 48 mesecev, to je dlje kot vseh ostalih šest ljubljanskih ilegalnih tiskarn skupaj. V Ljubljani in okolici je bilo sicer preprostih ciklografskih tehnik okrog 70 [6].

        Družina Tuma je leta 1981, 40 let po začetku svetovne vojne, ko je živel le še Branimir Tuma »prejela zlato plaketo ilegalca za posebno pogumno in požrtvovalno vztrajanje na postojankah revolucije«. Malo nenavadna formulacija za medvojno ilegalno delo bratov Tuma, nenavadno veliko je bilo tudi podeljenih plaket. Plakete je sporadično podeljevala skupščina mesta Ljubljane.

Na vrh