Epilog

        Na ljubljanskih Žalah je bil 19. maja 1945 veličasten pogreb, med pokojnimi so bili med drugimi tudi dr. Boris Tuma, dipl. pravnik, Zoran Tuma, dipl. ing. kem. in Neda Geržinič, dipl. pravnica. »Za krstami je šel predsednik narodno-osvobodilnega sveta Josip Vidmar, predsednik narodne vlade Slovenije Boris Kidrič, minister za Slovence pri jugoslovanski vladi Edvard Kocbek in mnogo drugih...« je zapisal na prvi strani »Slovenski poročevalec« v nedeljo 20. maja 1945 [12]. Ni pa bilo med pogrebci napisanega Dušana Kraigherja, ki je padel leta 1943, niti Borisa Kraigherja, ki je bil dober znanec družine Tuma in bratranec ubitega Vita Kraigherja, niti Sergeja Kraigherja, ki mu je družina Tuma čuvala hči Marjetko, brata Vita Kraigherja. Pogreb pa ni ostal brez incidenta, saj so svojci pokojnih protestirali, da bi bila skupaj z ubitimi pokopana tudi Leopoldina Mekina [7].

        Branimir Tuma se je po razpustitvi podjetja »Bratje Tuma« zaposlil v ljubljanski mestni upravi in dočakal upokojitev kot direktor takrat uspešnega filmskega podjetja »Triglav film«. Ostoj Tuma se je zaposlil kot državni uradnik na tedanji Direkciji za gradbeni material in končal svojo poklicno pot kot direktor Kinematografskega podjetja Ljubljana. Dr. Vela Tuma, vdova po Borisu je do svoje upokojitve opravljala zdravniški poklic, vdova je bila 57 let, vseh 57 let nosila svojemu prezgodaj preminulemu možu na grob rdeče nageljne. Oba preživela brata in svakinja so konec vojne pričakali v najemniških stanovanjih, kajti bratje Tuma so vse finančne viške investirali nazaj v razvoj in rast podjetja. Danes spominja v Ljubljani na ilegalno delo tiskarne Ulica bratov Tuma, spominska plošča, ki bi mimoidoče spominjala na štiriletno ilegalno delo bratov, pa ni bila nikoli postavljena.

        Ostaja žalostno dejstvo, da so bili na pragu svobode in tik pred koncem druge svetovne vojne in brez obsodbe ustreljeni na Turjaku brata: 36-letni Boris Tuma in 33-letni Zoran Tuma ter njuna nečakinja komaj 27-letna Neda Geržinič. Niti eden od njih ni nikoli prijel za puško, njihov edini greh je bil, da so se odločno postavili v bran proti okupatorju Slovenije.


V trajen spomin očetom in stricem zapisali: Matija Tuma, Breda Oražem, roj. Tuma in Dušan Tuma